Endoskopske preiskave v gastroenterologiji- miti in resnice

Endoskopske preiskave v gastroenterologiji- miti in resnice 348 145 CiiM Plus

Zdravljenje zdravstvenih težav se začne z ugotavljanjem natančne diagnoze. Sodobna medicina temelji na dokazih, kar pomeni, da vse podatke katere dobimo od pacienta želimo natančno opredeliti. Vsaki simptom oziroma težavo poskušamo povezati z določenim vzrokom. Po natančnem izpraševanju pacienta (anamneza) se naredi temeljit in ciljan pregled. To sta dve osnovni preiskavi, ki zdravnika usmerita v nadaljnje načrtovanje dodatnih diagnostičnih postopkov.

V gastroenterologiji so med najbolj pogostimi preiskavami ti. endoskopske preiskave prebavil. Endoskopija pomeni, da z posebnimi aparati ti. endoskopi, katere uvajamo v določene predele telesa optično pregledamo notranjost pregledanega organa. Današnja tehnologija je omogočila uporabo zelo dovršenih aparatov, ki nam omogočajo tudi odvzeme tkiva iz pregledanih organov ter določene posege kot npr. zaustavljanje krvavitev,  odstranjevanje določenih bolezenskih sprememb, punkcije tekočinskih kolekcij, drenaže, laserske posege, nadzor pri kirurških posegih, vstavljanje različnih katetrov in sond ipd.

Zmotno je mišljenje, da se na vrhu endoskopa nahaja kamera. Dejansko se slika ustvarja preko svetlobe katera se preko optičnih vlaken preko procesorja prenaša do ekrana.

Najpogosteje se v gastroenterolološki stroki izvajata endoskopski pregledi zgornjih in spodnjih prebavil. Endoskopske preiskave sodijo med invazivne, saj uvajamo aparat v telo, in so zaradi tega neprijetne za razliko od neinvazivnih preiskav kot je npr. ultrazvočna preiskava.

Pri vseh endoskopskih posegih je pomembna priprava pacienta na poseg. Predvsem je pomembno pacientu razložit zakaj je preiskava potrebna. Pojasnjevalna dolžnost je obvezna za vsakega zdravnika kateri določeno endoskopsko preiskavo indicira. Pomembna so jasna in jedrnata pisna in ustna navodila kako naj se pacient na preiskavo pripravi, kako naj se v času preiskave obnaša, kaj lahko v času preiskave pričakuje, kakšni so možni zapleti, koliko časa predvidoma poseg traja, ter navodila kako naj se pacient obnaša po preiskavi.

Med najpogostejšimi endoskopskimi preiskavami v gastroenterologiji sta pregled zgornjih in spodnjih prebavil.

Pregled zgornjih prebavil se imenuje ezofagogastroduodenoskopija ali skrajšano EGDS.

S EGDS z endoskopom pregledamo zgornjo prebavno cev do spodnjega dela dvanajsternika oz. duodenuma. Natančno pregledamo vstop v požiralnik ter požiralnik v celoti, prehod požiralnika v želodec, želodec v celoti, vstop v dvanajsternik ter začetni in spodnji del dvanajsternika kjer se nahaja tudi izhodni kanal, ki prihaja iz trebušne slinavke in jeter oz. žolčnika. Preiskava je lahko diagnostična ali terapevtska oz. interventna.

Diagnostična pomeni, da se oceni stanje sluznice pregledanih organov, prisotnost peristaltike, ugotavljajo morebitne bolezenske spremembe in ob tem jemljejo vzorci oz. biopsije sluznice za histološke oz. mikrobiološke preiskave. Lahko se izmeri kislost želodčnega soka, in se odvzamejo vzorci iz želodca za dokazovanje prisotnosti bakterije Helicobacter pylori, ki je pomembna v povezavi z vnetjem želodčne sluznice ali določenimi tumorji.

Preiskava je interventna ali terapevtska takrat kadar se z različnimi postopki preko endoskopa ustavljajo krvavitve iz zgornjih prebavil ali uvajajo katetri v želodec pod kontrolo endoskopa.

Največja zmota je, da gre za bolečo preiskavo. Za EGDS je sedacija popolnoma nepotrebna, saj gre za prehod endoskopa po poti po kateri gre vsaki požirek hrane in to ne povzroča bolečine. S dobrim sodelovanjem pacienta in razumskim pristopom ob zadostni informiranosti je preiskava relativno enostavna za prenašanje.

Za uspešen pregled se ob preiskavi skozi endoskop mora vpihovati zrak ker se prebavila morajo razpret. Ta zrak povzroči občasno spahovanje na kar se pacient že pred preiskavo opozori in pripravi. V času preiskave je potrebno biti sproščen in se koncentrirati na pravilno dihanje o čem se s pacientom pogovori že pred preiskavo.

Diagnostična EGDS se naredi v sedaciji le izjemoma in sicer pri otrocih ter pri duševno manj razvitih osebah, ter pri redkih pacientih nagnjenih paničnim reakcijam. Pri terapevtski oz interventni EGDS je sedacija potrebna pogosteje.

Druga zmota je, da se pacient lahko v času preiskave zaduši. Pacientu je potrebno jasno povedat, da se preiskava izvaja pod kontrolo očesa in je dihalna pot ves čas prosta tako, da niti enega trenutka ne more priti do blokade dihanja.

Jemanje vzorcev je prav tako neboleče. Lahko se začuti le blag kratkotrajen občutek ščipanja v predelu želodca vendar tudi to se dogaja pri manjšini pacientov.

Pregled spodnjih prebavil oz pregled debelega črevesja ter dela tankega črevesja se imenuje kolonoileoskopija oz. le kolonoskopija.

Ta preiskava se v marsičem razlikuje od prej opisane EGDS. Že priprava pacienta na poseg je bistveno bolj zahtevna. Potrebno je vedeti, da je osnova za dober izvid tudi dobra vidljivost znotraj pregledanega organa. Debelo črevo je dolgo povprečno 80-100 cm in je v normalnih okoliščinah vedno izpolnjeno z določeno količino blata. Pred kolonoskopijo je potrebno blato v celoti odstraniti oz. dobesedno sprati črevo. Za ta namen se uporabljajo posebni preparati kateri ta postopek čiščenja debelega črevesa olajšajo in optimizirajo. Izjemno je pomembno, da pacienti upoštevajo navodila za čiščenje katera prejmejo pred preiskavo.

Kolonoileoskopijo bi lahko razdelili v dve fazi. V prvi fazi s endoskop uvaja do končne točke oz do konca debelega črevesja, ki se imenuje cekum. Na dnu cekuma se nahaja tudi vhod v slepič ter nad tem zaklopka skozi katero se lahko pride tudi v tanko črevo ti. Ileum. Za uvajanje se mora endoskop potiskati z določenim pritiskom ob tem se skozi endoskop vpihuje zrak ali CO2 ker je potrebno, da se črevo razpne. Endoskop pred sabo potiska črevo, to se razteguje in to pacient čuti. Debelo črevo je zavito zaradi svoje anatomske lege.  Potek oz zavitost debelega črevesa je individualno pogojena.

Prehod endoskopa skozi zavoje se olajša z določenimi zunanjimi prejemi s strani inštrumentark ob tem lahko pomaga tudi pacient. Pogosto se tudi spreminja lega pacienta. Večinoma se preiskava začne na levem boku nato se pacient postavi na hrbet ali desni bok, izjemoma tudi na trebuh.

Druga faza je dejansko natančen pregled notranjosti debelega črevesja in je za pacienta ta faza praktično nezaznavna. Takrat endoskop le počasi vlečemo nazaj. Tudi odstranjevanje morebitnih polipov ali jemanje vzorcev-biopsije, se večinoma počnejo v drugi fazi preiskave.

Tudi kolonosopija je lahko diagnostična ali interventna oz terapevtska.

Pri kolonoileoskopiji se sedonalagezija pogosteje uporablja, potrebno je vedeti, da je ob tem prisoten še anesteziolog, čas trajanja celotne preiskave se pomembno podaljša.

Zmota je, da se koloileoskopija lahko zamenja z radiološkimi metodami kot so CT, magnetna rezonanaca ali kapsulna endoskopija. Natančnost endoskopskega pregleda je glede sprememb na sluznici znotraj črevesja v primerjavi z navedenimi  metodami boljša, ob tem pa se le z endoskopijo lahko jemljejo vzorci za dokončno diagnozo.

Vsi endoskopski aparati imajo ti. delovni kanal skozi katerega se lahko uvajajo različni pripomočki kot so različne zanke, biopsijska kleščica, igle, laserski fibri ipd. ob tem je tudi kanal skozi katerega se spušča curek vode, ki čisti optični del aparata ter s katerim lahko spiramo določene dele tkiva katere želimo natančno prikazati. Zato so endoskopski pregledi zelo natančni in nezamenljivi z drugimi metodami.

Endoskopske metode so zamenjale marsikateri kirurški poseg, saj so bistveno manj invazivne. V sodobni diagnostiki in terapiji je endoskopija nezamenljiva metoda.

Iz lastnih izkušenj menim, da se prenašanje endoskopskih posegov pomembno olajša z natančno razlago pričakovanega posega ter pozitivno empatijo pred samim posegom. Tudi v času posega se vzpostavi pozitiven odnos s pacientom.  Na željo pacienta se omogoči tudi vpogled na ekran na katerem je endoskopska slika in se ob tem lahko sproti komentira izvid. Seveda je takšen pristop individualen.

Endoskopske preiskave v našem medicinskem centru CIIM PLUS žal ne izvajamo ker že 6 let neuspešno poskušamo pridobiti koncesijo za to področje. Ker se zavedamo pomena dostopnosti do tovrstne diagnostike bomo pri tem vztrajali še naprej.

Vaš CIIM PLUS

.

Tel: 059 034 355
Mob: 070 598 491
Email: info@ciim.si

2020 | Center za interno in interventno medicino

Naročite se na pregled

Pregled želim dopoldanPregled želim popoldan

Napišite svoje mnenje

Pregled želim dopoldanPregled želim popoldan