Uvod in zgodovina
Različne tehnologije katere se uporabljajo v sodobni medicini so primarno bile razvite za uporabo v industriji ali vojni industriji. Podobno je z uporabo ultrazvoka.
Ultrazvok so zvočne frekvence katere mi z sluhom ne zaznavamo. Človeško uho je občutljivo za zvok s frekvencami med 16 Hz in 20 kHz, frekvencam v tem območju pravijo tudi zvočne ali »avdio«-frekvence, vendar se ta razpon močno spreminja glede na starost, poklicne poškodbe sluha in spol. Zvoku z višjimi frekvencami pravimo ultrazvok, zvoku z nižjimi pa infrazvok. Ljudje infrazvok s frekvenco 16 Hz zaznavamo kot vibracije.
Ultrazvočno valovanje lahko povzročimo preko ti. piezoelektričnega pojava. Po odkritju francoskega znanstvenika P. Curiera leta 1880, da nekatere snovi ustvarjajo električni potencial, če jih izpostavimo mehaničnemu pritisku je francoski fizik G. Lippmann opisal ti. »piezoelektrični pojav«. To je pojav: če ploskvi, ki imata piezoelektrični potencial postavimo v električno polje oz. priključimo na električno napetost se geometrijsko deformirata zaradi električne sile. Priključena napetost povzroči, da se debelina ploščice izmenično spreminja z enako frekvenco kot napetost. To gibanje povzroča zvok enake frekvence kot je napetost. Če se uporablja napetost nad 20 KHz se ustvarja ultrazvok.
Praktična uporaba ultrazvoka se je začela že v času I svetovne vojne. Takrat so britanci razvili napravo Sonar (od začetka pasivni sonar nato aktivni), ki je uporabljala različne frekvence (od infrazvoka do ultrazvoka ) za ugotavljanje sovražnikovih podmornic. 1930 leta. O.Muhlhaliser je patentiral postopek za kontrolo in odkrivanje napak v materialih z ultrazvokom.
Uporaba ultrazvoka v medicini se je začela med in kmalu po 2. svetovni vojni v različnih centrih po vsem svetu. Delo dr. Karl Theodore Dussika v Avstriji leta 1942 o ultrazvočni preiskavi možganov je prvo objavljeno delo o medicinski ultrazvočni napravi.
To je pripeljalo do širša uporaba ultrazvoka v medicinski praksi v naslednjih desetletjih.
Ultrazvočni aparati
Ultrazvočna tehnologija se je v zadnjih desetletjih izjemno razvila zaradi vedno bolj zmogljivih aparatov kateri nam omogočajo, da z večjo natančnostjo prikažemo določene organe. Ob tem uporabljamo različne sonde, ki se razlikujejo po frekvenci katere uporabljajo. Če uporabljamo višje frekvence, kot recimo pri linernih sondah, je doseg ultrazvočnih valov kratek, je pa prikaz struktur pod sondo izjemno dober. Te sonde se uporabljajo za pregled površnih struktur v telesu kot so dojke, testisi, trebušna stena, ščitnica, črevesje ipd. ter tudi za pregled povrhnjih žil recimo na nogah ali vratu.
Sonde, ki imajo večjo prebojnost in s katerimi gledamo globje strukture v telesu uporabljajo nižje frekvence. To so konveksne sonde in sonde za pregled srca. Za pregled rodil pa so posebno konstruirane sonde, ki jih uporabljajo v ginekologiji
Ultrazvočni aparati nam omogočajo prikaz žilnih struktur in meritve pretokov krvi skozi njih. Na ta način ugotavljamo bolezenske spremembe v krvno-žilnem sistemu, omogoča nam tudi prepoznati strukture, ki so prekrvljene kot npr. tumorje. Ta način pregleda imenujemo Doppler, po znanstveniku, ki je opisal fizični princip valovanja, ki ga ob tej preiskavi uporabljamo.
Potrebno je omeniti še uporabo ultrazvoka ob endoskopijah ter v času operacij. Z razvojem majhnih sond se je omogočila izdelava endoskopov s katerimi pridemo bližje področju katerega želimo pregledati. To je ti. endoskopski ultrazvok. V času operacij pa se z ultrazvokom dodatno pregleda določen organ ali regija, ki poveča natančnost in uspeh kirurškega posega.
Pogoji za uspešno preiskavo (pri ultrazvočnem pregledu trebuha)
Za dober prikaz je potrebno omogočiti dober stik med sondo in površino na katero se sonda naslanja. Ultrazvok se slabo prenaša skozi zrak, zato se strukture katere so izpolnjene z zrakom zelo slabo vidijo ali se sploh ne vidijo. Za dober stik med kožo in sondo se uporablja poseben gel, ki iztisne zrak in omogoči lažje drsenje sonde po koži.
Za dobro vidljivost trebušnih organov je zaželeno, da je bolnik tešč ker je takrat v trebuhu manj zraka, žolčnik je dobro viden, črevesje je bolj umirjeno. Priporoča se pitje ½ do 1 litra vode vsaj eno uro pred preiskavo in zadrževanje vode zaradi dobrega prikaza sečil predvsem sečnega mehurja.
Pri prekomerno prehranjenih pacientih je zaradi obsega trebuha ter večje količine podkožnega maščevja pogosto prikaz slabši.
Uporaba ultrazvoka v gastroenterologiji
Ultrazvok se v gastroenterologiji uporablja predvsem za diagnostiko, oz ugotavljanje morebitnih bolezenskih sprememb prebavil. Najbolj pogosto se uporablja za vizualizacijo trebušnih organov preko trebušne stene zato se ta preiskava imenuje transabdominalni ultrazvok. Ob tem se večinoma uporabljata ena ali dve različni sondi s katerimi se pregledajo trebušni organi kot tudi stena trebuha.
Pred preiskavo je priporočljivo narediti kratko ciljano anamnezo pacienta o težavah zaradi katerih je preiskava indicirana. Med najpogostejšimi indikacijami za preiskavo je bolečina v trebuhu.
Poudaril bi tudi ultrazvočni pregled kot pomemben preventivni pregled, saj veliko bolezni v trebuhu na začetku ne povzročajo nobenih simptomov, ali so ti simptomi blagi in nespecifični. Če je ob tem prisotna genetska obremenjenost z boleznimi prebavil, neustrezen življenjski slog in drugi dejavniki tveganja za razvoj bolezni prebavil je obdobna ultrazvočna preiskava trebuha zelo priporočljiva. V našem centru CiiM plus v Mariboru smo veliko pozornosti namenili steatozi jeter (zamaščenost jeter), ki je pogosta bolezen, in se z ultrazvokom dokaj dobro ugotovi.
Po pogovoru se pacienta zaprosi, da se uleže na hrbet in udobno namesti. Za preiskavo se priporočam tih, ugoden, zatemnjen prostor kjer se pacient počuti dobro.
Pri pregledu se sonde postavljajo na določena mesta na trebuhu. Za boljšo vizualizacijo se uporabljajo različni manevri: spreminja se lega pacienta, občasno je potrebno vdihniti in zadržati sapo, pri pregledu stene se pregled opravlja tudi stoje.
Pri standardnem ultrazvočnem pregledu so kazalci kakovosti jasna vizualizacija trebušnih organov kot so; jetra, žolčnik in žolčni vodi, trebušna slinavka, ledvici, vranica, sečni mehur ter pri moških prostata. Opišejo se morebitne patološke formacije in prisotnost proste tekočine v trebuhu. Od krvnih žil se pregleda aorta, krvne žile v jetri in ledvicah. Vsi organi se premerijo, opiše se struktura in morebitne nepravilnosti. V izvidu se poda komentar in se priložijo slike.
Ultrazvočna diagnostika je postala močno in nezamenljivo orodje za ugotavljanje in spremljanje bolezenskih sprememb v trebušni votlini, saj je za pacienta nenevarna, zelo dostopna, in ne zahteva večjih priprav za preiskavo.
V našem centru CiiM plus v Mariboru izvajamo ultrazvočne preiskave že več let in smo ponosni na dobre rezultate in zadovoljne paciente.